Nekaj je planet že nagnilo na bok, zato je njegova orbita pravokotna na tirnice drugih planetov v sončnem sistemu. In zdaj so znanstveniki odkrili, da Uranovo ozračje pronica v vesolje.
V podatkih zgodovinskega pristopa Voyagerja 2 z ledenim planetom leta 1986 še ni bila odkrita prisotnost plazmoida, žepa atmosferskega materiala, ki ga z Urana usmerja magnetno polje.
To je bilo prvič, ko je bil odkrit plazmoid v bližini ledenega velikana in nam ne kaže samo, da Uranovo ozračje odteka. Kaže tudi nekaj dinamike v nenavadnem zvitem magnetnem polju tega planeta.
Pravzaprav puščajoče ozračje ni tako redko. Imenuje se atmosferski izpuh in tako je na primer Mars s precej vlažnega planeta prešel v prašno, nerodovno puščavo. Veneri zmanjkuje vodika. Jupitrova luna Io in Saturnova luna Titan prav tako izgubljata ozračje. Tudi Zemlja na dan izgubi približno 90 ton atmosferskega materiala (ne skrbite, imamo približno 5140 bilijonov ton, dolgo bo trajalo, da popolnoma izgine).
(David Stern, Ocene geofizike, 1996).
Obstaja več mehanizmov, s pomočjo katerih se to lahko zgodi, eden izmed njih pa je prek plazmoidov. To so veliki cilindrični mehurčki plazmo-ioniziranega plina, ki jih vežejo črte magnetnega polja, ki izhajajo iz Sonca, območja, znanega kot magnetni rep. Zgornja slika prikazuje, kako to izgleda za Zemljo.
Ioni iz ozračja so usmerjeni vzdolž magnetnega polja v to območje. Ko sončni veter prisili magnetno polje, da razpoči na strani, ki je obrnjena proti Soncu – na točki, kjer se udarec upogne – se spletejo in ponovno združijo v repu ter odščipnejo predenje plazmoidov. Nekateri ioni se odbijejo nazaj proti planetu (na Zemlji ustvarjajo polarne svetlobe), plazmoid pa se odbije nazaj v nasprotno smer in s seboj nosi atmosferske ione.
Za Zemljo je to povsem preprosto in razumljivo. Obstajajo dokazi, da sončni veter vsak dan nekoliko drugače potegne plazmoide z Marsa, saj Mars nima globalnega magnetnega polja.
Toda Uran je zapleten planet in bodimo iskreni, njegovo magnetno polje je nered.
Tam, kjer je Zemljino magnetno polje bolj ali manj skladno z usmeritvijo planeta, je Uran ves upognjen, magnetni polovi se nahajajo pod kotom 59 stopinj glede na geografske polove. Niti centrirano. Če bi potegnili črto med tema dvema poloma, bi bila od središča Urana odmaknjena za precej veliko razdaljo.
Prav ta motnja magnetnega polja je pritegnila pozornost astronomov Gine DiBraccio in Dana Gershman iz NASA-jevega centra za vesoljske lete Goddard, ki sta načrtovali morebitne polete sonde in verjeli, da bi bila ta nenavadnost dobro izhodišče.
Podatke, ki jih je januarja 1986 zbral magnetometer Voyager 2, so pregledali z višjo ločljivostjo kot katera koli prejšnja študija in opazili nihanja v podatkih, rastoče magnetno polje.
Podatke so obdelali in prišli do zaključka, da da. Kljub temu, da ima Uran čudno, popačeno, klimavo magnetno polje, je bil ta izbruh res plazmoid, dolg približno 204.000 kilometrov in širok 400.000 kilometrov, poln ioniziranega vodika, ki se je umikal s planeta.
Glede na analizo raziskovalcev to kaže, da se Uranovo magnetno polje znova združuje v repu, tako kot zemeljsko. Nakazuje tudi, da imajo notranje sile vlogo pri magnetni dinamiki planeta.
In seveda odkrije mehanizem, s katerim lahko Uran izgubi pomemben del ozračja, ki ga odnesejo plazmoidi.
Podatki Voyagerja, uporabljeni za to analizo, so stari več kot dve desetletji, zato raziskovalci predlagajo, da je najboljši način za potrditev teorije pošiljanje druge sonde, da jo preizkusi.
Študija je bila objavljena v Geophysical Research Letters.
Viri: Foto: (Voyager 2 / NASA / Erich Karkoschka)
