Fotografija iz odprtih virov Nekoč sem se pogovarjal zanimiva oseba. Zdaj Konstantin Semenovich vodi podjetje, trgovanje z Latinsko Ameriko in prej, v 90. letih, je vodil takšne življenjski slog, ki bi zelo lahko postal junak pustolovščine roman. Dejstvo je, da je iz moje revščine odšel moj sogovornik Braziliji, kjer pa to ni uspelo. In tu je, spreminja eno mesto delo na drugem, je prišel do tega, da je začel pranje zlata noter džungle, skupaj z obupani, kot je on. Njim uspelo najti res zlato v globokih pritokih Amazonije (v dobesedno) kraj.
Indijski šaman je prišel do iskalcev in jih prepričal, da je kraj nevarno in je bolje, da ga pustite – zraven je, po besedah šamana, zrasel čarobno drevo, ki so ga posadili bogovi podzemlja, in zraven njega šlo je za samomorilski podvig, da bi pohvalil njegov pohlep z drevesom.
Šamana seveda niso poslušali. In potem so se spustili veliko manj prijetni gostje – razbojniki, ki prodajajo kokain, so se odločili, da si privoščijo šape tudi za zlato. Konstantin se je prebudil iz strelov, spoznal to zgodilo, in hitela bežati pod mitraljezom. Všeč mu je kasneje izkazalo se je, da je edino preživelo rudarjev.
Razbojnikom je bilo pomembno, da so odstranili vse priče in Konstantina zasledovali in pustili pse za njim. Nesrečni so to občutili ne more več teči – stran je opraskala krogla in čeprav je bila rana malenkost, kri je tekla in ubežnik je hitro izgubil moč. Konstantin brez sile so se podrle na tla pod drevesom in se pripravile na smrt – že je slišal razbojnike, kako so se potikali po gozdu. Minuto od gostišča pojavili so se trije oboroženi morilci. Konstantina so lahko ustrelili takoj, vendar ne v naglici.
Nesrečni iskalec je zadnjič dvignil glavo pogledati v nebo in zagledala nekaj neverjetnega – podružnice drevesa, pod s katerim je bil sprožen. Te veje so bile pokrite čudni rdeči listi, podobni silhueti rok in do obesili so sadje, presenetljivo spominjajoč na človeške glave.
Veje so, kakor kače, hitele k tlom in na trenutek pogledale razbojniki. Po nekaj minutah so gangsterski kriki popustili in zatem pol ure so se veje zravnale, na tleh so ostale samo kosti treh okostja.
Konstantin je znal zavojiti rano in priti do človeka stanovanja – v Braziliji je delal še nekaj let in se odlično izkazal, a v džungla ni več poskočila.
Irina Vladimirovna Trofimova, Moskva
Šamani
