Ali ni čas, da razmislite o prihodnosti in spremenite vse v svojem življenju? Ta stavek ljudi pogosto navdihuje z optimizmom in jih prisili, da zapustijo domove in se odpravijo na dolgo pot, da se preselijo na kraj, ki je po njihovem mnenju bolj obetaven. Toda optimizem izgine in poteza ni vedno uspešna. Današnja ugibanja o človekovem letu na Mars spominjajo na to vprašanje – vlivajo optimizem, a o rezultatih ne morejo povedati ničesar.
Dejstvo je, da je glavno poslanstvo iskanja dokazov o življenju na Marsu skorajda končano. O tem so poročali vsaj na tiskovni konferenci Ameriške geofizične zveze v San Franciscu decembra 2016, na kateri so bile predstavljene nekatere najdbe.
Tako so bile po rezultatih roverja Curiosity opisane prstne skalne strukture na Marsu, poleg tega pa opisane kot možna potrditev prisotnosti življenja na Marsu v preteklosti. Evo, kar je dejal NASA-in znanstvenik Yasmin Saplakoglu:
“Na podlagi vzorcev kamnin, zbranih iz vročih vrelcev v Čilu, raziskovalna skupina trenutno predlaga, da bi fotosintetski mikroorganizmi, pokopani v skali, verjetno ustvarili te nenavadne strukture.”
Drugi znanstvenik, Eric Berger, je zapisal: “Mars je bil nekoč svet z veliko vode in bogato kemično sestavo.” Po njegovem mnenju je bor, ki ga najdemo na planetu, očiten pokazatelj njegove bivalnosti v preteklosti.
Tako znanstveniki domnevajo, da so bile razmere na Marsu pred približno 3,8 milijardami let skoraj enake današnjim na Zemlji: zmerno podnebje in zadostna količina tekoče vode. Voda v kraterju Gale je bila po njihovem mnenju popolnoma pitna, Mars pa je bil res popolnoma drugačen, dinamičen in skoraj prijeten. In vse bi bilo v redu in zdi se tako očitno, razen enega “ampak” – neposrednega dokaza o obstoju življenja na planetu tudi zdaj, čeprav v preteklosti znanstveniki niso našli.
 Potovalna pot potovanja z radovednostjo. Prevožena in načrtovana pot. |
 Ocenjena količina vode v kraterju Gale pred 3,5 milijardami let |
Toda nazaj k pogovoru o letenju na Mars. Ambiciozne načrte na to temo in na temo kolonizacije Rdečega planeta je v svojem govoru opisal vodja ameriškega podjetja Space X Elon Musk. Vsakdo si lahko danes ogleda njegov dvourni govor na kanalu podjetja YouTube.
Dejansko je uporaba mirovanja v teoriji odlična strategija za raziskovanje vesolja s posadko, vključno z letom na Mars. S tem bi prihranili veliko denarja, saj speči astronavti potrebujejo manj hrane in ustvarjajo manj odpadkov. Tako je znanstvenik Xisi Zhang objavil objavo v Sciencelineu, da vsak dodaten kilogram koristnega tovora na ladji k stroškom misije doda več kot 40.000 ameriških dolarjev. Hibernacija bo pomagala preprečiti dolgočasje in morda naredila astronavte bolj odporne na sevanje.
Toda tu je malo zmede – homosapiens ni sesalec, ki prezimi. Če želite to narediti, mora oseba doseči telesno temperaturo le 86-90 stopinj Fahrenheita. Po Zhangovih besedah so znanstveniki v tej smeri že znatno napredovali in so laboratorijske hrčke uspeli dolgo ohladiti na zahtevano temperaturo in jih dolgo evtanazirati, hkrati pa ohranjati njihovo sposobnost preživetja. Zhang očitno verjame, da med hrčkom in človekom – živimi bitji kljub vsemu ni bistvene razlike.
No, recimo, da je znanstvenikom uspelo, človeška presnova se je zmanjšala za 80%, zamrznili smo jo lahko za kakih 3-5 let in celo ugotovili, da je po tem nepričakovano ostal živ, potem ko je varno pristal na Marsu. Urejeno je “spal” in “okreval”, potem ko se je, kot se mu je zdelo, trenutek potovanja, človek v svojih rokah drži načrt kolonije in se nasmehne k svetli prihodnosti?
Že pred milijardami let je bila temperatura na Marsu dovolj visoka za tekočo vodo in morda celo za obstoj življenja je danes Mars preprosto zelo hladna puščava (povprečna površinska temperatura je -60 stopinj Celzija). Toda ali lahko to zares ustavi NASA-jeve inovatorje?
Tiskovni predstavnik agencije Christopher McKay nakazuje, da je človeštvo sposobno v stoletju zvišati temperaturo Marsa na 15 stopinj Celzija: “Najučinkovitejša metoda je ustvarjanje superzeleničnih plinov, kot so klorofluoroogljikovodiki ali, še bolje, perfluorirane spojine.” Toda namesto da bi se pogovarjal o tem, kaj je treba za to narediti, je iztisnil precej čuden populistični stavek “Življenje na Marsu bi bilo hvaležno za teraformiranje, ki bo planet vrnilo v stanje, v katerem je bil nekoč.”
Raziskovalka Jacqueline Ronson je eno takšno možnost opisala v Inverzu: predlagala je, da gensko spremenjene bakterije vnesemo v tla in jih naredimo za nekakšen beton. V njeni študiji je predstavljenih več poskusov v smeri aktivnosti mikrobov za ustvarjanje materialov za gradnjo življenja v zemeljskih razmerah. Kasneje pa so ti poskusi zanimali strokovnjaka za mikrobiologijo Jonathana Aizena in mu dali misliti, da je vse to zelo zanimivo, a komaj mogoče in najverjetneje ne etično.
Tako se resničnostni šov, imenovan 'kolonizacija Marsa', zaenkrat odvija izključno na Zemlji in je bolj politični in populistični projekt kot znanstveni. Gre za to, kaj bo NASA počela v naslednjih štirih letih in ali bi se Trump, slavni podjetnik, rad znebil nekaterih po njegovem mnenju nepotrebnih stroškov. Danes so vesoljski programi, povezani z osvajanjem Marsa, v znanstvenih krogih predstavljeni kot “surovi”, milo rečeno, “predragi za povečanje ocene” v političnih krogih in so za večino davkoplačevalcev videti kot rez proračuna države.
Enako lahko rečemo o Roscosmosu in ESA. Rusko-evropska misija “ExoMars” ni bila tako uspešna za preverjanje – demonstracija pristanka modula na Marsu ni uspela. Naslednji korak pa bo dobava ne le modula, temveč tudi veliko dražjega roverja. To pomeni, da pristanek na Rdečem planetu pravzaprav še ni dokončno izdelan, pogovori o njegovem osvajanju pa že potekajo in ustvarjeni so bili celo ustrezni programi za 30. leta in ustrezne subvencije iz proračuna.
Izkazalo se je torej, da so vsi ti argumenti o kolonizaciji Marsa danes videti tako smešni kot govori o nastanku mesta prav na enem od polov Zemlje. Mogoče? Mogoče, morda. Toda kako to narediti, in kar je najpomembneje – zakaj? Ti dve vprašanji se morda slišita drugače.
Uredil Dmitry Kolupaev
Viri: Phys
