Ko se pojavi nova bolezen, znanstveniki po vsem svetu ukrepajo, da bi ugotovili, kaj lahko z njo storijo, v upanju, da bodo našli nove načine za pomoč.
Raziskovalci z Univerze v Minnesoti (UM) so storili prav to – s preučevanjem strukture beljakovine “spike” na površini SARS-CoV-2 ekipa upa, da je prispevala k osnovi za razvoj novega zdravila.
“Na splošno lahko s preučevanjem, katere strukturne značilnosti virusnih beljakovin so najpomembnejše za vzpostavitev stika s človeškimi celicami,” razlaga biomedicinski raziskovalec Fang Li, “lahko razvijemo zdravila, ki jih iščejo in blokirajo njihovo aktivnost.”
Ekipa je z rentgensko kristalografijo ustvarila 3D model, kako izgleda beljakovinski beljakovin in kako se veže na človeške celice.
Čeprav se to ne sliši na fotografije koronavirusa, ki ste jih vajeni, je za biologe izjemno koristen model. Omogoča jim, da si predstavljajo, kako majhne mutacije v beljakovinah ustvarjajo različne gube in grebene, ki jih virusni delci uporabljajo za pritrditev na receptorje v naših lastnih celicah.
Raziskovalci so ugotovili, da ima sev koronavirusa SARS-CoV-2 več mutacij, ki tvorijo posebno kompakten “glavnik” v beljakovini.
Ta greben je bolj kompakten kot virus SARS in je lahko eden od razlogov, da je ta novi sev tako vešč okužbe ljudi, ki povzroča COVID-19.
„3D struktura kaže, da je to v primerjavi z virusom, ki je povzročil izbruh SARS v letih 2002–2003. Novi koronavirus je razvil nove strategije vezave na svoj človeški receptor, kar ima za posledico tesno vezavo, «je dejal Lee.
“Tesna vezava na človeški receptor lahko pomaga virusu, da okuži človeške celice in se razširi med ljudi.”
Skupina upa, da bo nova simulacija pomagala drugim raziskovalcem pri razvoju zdravil ali cepiv proti virusu.
“Naše delo lahko pomaga razviti monoklonska protitelesa, ki delujejo kot zdravilo za prepoznavanje in nevtralizacijo receptor-vezavnega dela beljakovine spike,” je dejal Lee.
“Ali pa je lahko del trnovega proteina osnova cepiva.”
Toda na tej stopnji moramo biti previdni. Tovrstne raziskave se nenehno razvijajo in čeprav je model obetaven, so v študiji uporabili le majhne drobce virusa – njegovo vezno domeno – in zato je treba preučiti še več informacij.
Študija je bila objavljena v reviji Nature.
Viri: Foto: (Shang et al., Nature, 2020)
