Raziskovalci na Medicinski fakulteti Univerze v Pittsburghu so danes sporočili, da so razvili obetavnega novega kandidata za cepivo COVID-19.
Zgodnja preskušanja na živalih so pokazala dobre rezultate, toda preskusi na ljudeh so še v fazi načrtovanja.
“Pred tem smo imeli izkušnje s SARS-CoV leta 2003 in MERS-CoV leta 2014,” je dejala Andrea Gambotto, soavtorica recenziranega članka, objavljenega v EBioMedicine, in docentka za kirurgijo na Medicinski fakulteti v Pittsburghu.
“Ta dva virusa, ki sta tesno povezana s SARS-CoV-2, nas poučujeta, da je specifičen protein, imenovan spike protein, pomemben za indukcijo imunosti proti virusu,” je pojasnil Gambotto. “Natančno smo vedeli, kako ravnati s tem novim virusom.”
Cepivo, imenovano PittCoVacc (Pittsburgh Coronavirus Vaccine), deluje na enak način kot gripa: z vbrizganjem delcev virusnih beljakovin, proizvedenih v laboratoriju, v telo za lažjo izgradnjo imunosti.
Med testiranjem na miših so raziskovalci ugotovili, da se je število protiteles, ki lahko nevtralizirajo smrtonosni virus SARS-CoV-2, po dveh tednih povečalo.
Namesto igle se novo zdravilo injicira skozi matrico mikroiglic – obliž s 400 drobnimi mikroiglicami. Po nanosu obliža se mikroiglice, ki so v celoti sestavljene iz sladkorja in beljakovin, raztopijo, ne da bi pri tem ostale ostanke.
“Razvili smo ga kot visokotehnološko različico, ki je za pacienta bolj učinkovita in ponovljiva,” je v izjavi povedal sodelavec Louis Falo, profesor in predstojnik dermatologije na Medicinski fakulteti Pitt. “In pravzaprav je precej neboleče – izgleda kot Velcro.”
Te obliže je mogoče enostavno izdelati v velikih medicinskih tovarnah v industrijskem obsegu, so povedali raziskovalci. Cepiva med skladiščenjem ali prevozom ni treba niti hladiti – velik dosežek.
“Za večino cepiv vam ni treba začeti z razširljivostjo,” je dejal Gambotto. “Ko pa poskušate hitro razviti pandemično cepivo, je to prva zahteva.”
Preden se raziskovalci lotijo poskusov na ljudeh, trenutno zaprosijo za dovoljenje ameriške uprave za prehrano in zdravila.
“Testiranje na pacientih običajno traja vsaj eno leto in morda tudi dlje,” je dejal Falo. “Ta posebna situacija se razlikuje od vsega, kar smo kdaj videli, zato ne vemo, kako dolgo bo trajal proces kliničnega razvoja.”
Ta članek je objavil Futurism.
Viri: Foto: UPMC
