Fotografija s odprtih virov
Če je pošast Loch Ness popolnoma neškodljiva, potem še vedno ni nikogar nikoli je pojedel, razen če se je prestrašil, potem podobno pošast, živi v kazahstanskem jezeru Kok-Kol, še zdaleč ni tako sramežljivo, toda torej nevaren. Ni naključje, da lokalni prebivalci, tudi raziskovalci in lokalni zgodovinarji se ne trudijo, da bi ga srečali, četudi to znanost zanima.
Fotografija iz odprtih virov
Jezero Kok-Kol je samo po sebi zelo lepo, prav nič ga ni imelo točno tako, kajti v ruščini to pomeni – Modro jezero. Poleg tega nič manj čudovite veličastne gore obdajajo to čisto vodno telo in tu je polno nečesa groznega in zloveščega. Prva je jezero velja za brez dna. Ko ljudje to slišijo, potem sami v grozi zaokrožijo z očmi, drugi se začnejo skeptično smehljati, pravijo, kot brez dna, vendar ne more biti tak.
Ne, seveda bi moralo biti dno, na nekaterih mestih pa ni ki ga poleg neverjetne hrapavosti postreže z odmevom kaže, da je to vodno telo prek podzemnih rek povezano s drugi ogromni rezervoarji vode, najverjetneje pod zemljo. Če k temu dodate ledeniški izvor jezera, je to vse njegove druge skrivnosti postanejo bolj razumljive in vsaj nekako razložljivo.
Ker drugič, jezero Kok-Kol se obnaša čudno. Na njegovem na površini se pojavlja fantastično valovanje, nikakor ni povezano z njim veter, potem so tu čudni lijaki, ki sesajo ves smeti s površine. Končno se tukaj nenehno slišijo grozljivi, nerazložljivi zvoki, da ne omenjam tistega na jezeru živali in ljudje pogosto izginejo.
Fotografija iz odprtih virov
Slednje pripisujemo serpentinski pošasti, ki živi v njem jezero. Domačini mu pravijo vodni duh ali Aydahar. Ta kača se občasno pojavlja na površini Koka-Kola, nato pa težave nekomu, ki je na dosegu svojih strašnih ust. Še več, domačini pravijo, da se Aydahar lahko plazi po svoje plen celo na kopno.
Jezero duha nenehno zahteva žrtvovanje
Včasih se to zgodi pred pričami. Torej lokalni pastir nekoč pasejo ovce ob jezeru, ki so se takrat kopale ljudi. Nenadoma je skozi površino rezervoarja prešlo čudno valovanje. In potem plavalci so divje kričali. Pastir je samo opazil serpentinske ovinke pošasti v kraju, kjer so bili ljudje pravkar, in potem prišli tišina – ni več videl pošasti niti ljudi.
Fotografija iz odprtih virov
Drug primer o srečanju z Aydaharjem je povedal lokalni zgodovinar A. Pechersky. Kot vsak radoveden raziskovalec tudi on ni posebej verjel pošast Kok-Kolya, in je zato enkrat s sinom odšel na jezero, da preizkusimo ali ovržemo to legendo. Na njihovo srečo oni še ni bilo časa, da bi zaplula daleč od obale v čolnu, kot je navedeno čudna aktivnost ptic v daljavi. Nenadoma se je v tistem kraju pojavilo serpentinska pošast, ki se je usmerila proti očetu in sinu. Komaj so uspeli priplavati do obale in zbežati od vode. Ko so se spet ozrli okoli sebe, so ugotovili, da jih pošast ni postala zasledovati, vendar plavati stran, skrivati se v globinah tega brezdni ribnik. Kot je pozneje napisal Pecherski, ni bilo nič manj nič manj petnajst metrov dolga, temna, z ogromno glavo in nekaj hipnotičnih oči, zaradi katerih si se prestrašil in hkrati si prizadevajo združiti s tem videzom.
Aboridžini pravijo tudi, da so bili pogosto priča kako Idahar čaka na vrzel ali kdo pride piti k jezeru žival ga brez truda vleče na dno. Torej, tukaj je rodijo se strašljive zgodbe, v katere so prepričani celo znanstveniki v pošast. Nekateri raziskovalci menijo, da je morda to starodavni plazilci, nekako ohranjeni iz obdobja prevlado dinozavrov na Zemlji. Mogoče sploh ne živi Kok-Kul sam in v podzemnih jezerih povezanih s tem lepim modri ribnik …
Fotografija iz odprtih virov
Pošasti
